Kaj je hujšega kot to, da si z enakim proračunom lahko privoščiš vse manj kulinaričnih užitkov? Za vsakega posameznika naj bi zadeva bila povsem neboleča, če bi se glede na stopnjo inflacije usklajeval tudi osebni dohodek. A glej ga zlomka, kljub temu si lahko privoščim manj hrane. Priča smo bili poskokom cen prehrane vse tja do 50%. “6 škampov prosim… o ne… samo 4 mi dajte… joj oprostite… v bistvu bom raje kar dva fileja osliča”. Tako daleč še nisem prišel in upam, da tudi ne bo potrebno. Naj mi ne zamerijo osliči, ni bilo uperjeno proti njim. Gre za to, da sem prisiljen štediti na drugih področjih. Za hrano bom namreč čisto na koncu zavezal malho… a naj kuham in objavljam samo krompir? Krompir z nesoljeno vodo, krompir s srednje osoljeno vodo…
Tukaj na sceno stopijo trgovci. Trudijo se, da bi kupovali prav pri njih. Nekateri to počnejo bolj ali manj pošteno, drugi pa, eh ja, zavajajo, nategujejo na različne načine, če jim seveda naša zavest to dopušča:
Primerov je res veliko in želel sem le izpostaviti problematiko kvazi legalnih prevar in našega nasedanja mamljivim ukanam, torej smo cepci tudi mi sami.
Tukaj se bom ustavil. Zanima me namreč, kako se sami spopadate z realnostjo v vlogi “ekonom & chef”. Kje je možno iztisniti še kakšen euro več? Kako iznajdljivi ste pri živilih? Kašen super nasvet?
pri vsakdanji kuhi se vse več zatekam k nakupu takoimenovanih trgovskih znamk, ki utegnejo nakup poceniti tudi do 50% kvaliteto pa do 30%. Ko pa se crkljamo pa uporabljam izključno prvovrstne brende. Suma sumarum se mi zdi, da capljam na mestu. :)
Ups izpuščena beseda.
…kvaliteto pa POSLABŠATI do 30%…
Solato, če je že v vrečki, vedno vzamem ven, otresem vodo, potrgam iz nje vse neužitne liste in jo ponovno stehtam. Odvečne liste trgam iz vse zelenjave, kjer je možno (zelje, por, solate …). Dosti stvari kupujem v Italiji, ker imam srečo, da je Trst blizu in so tam cenejše (rukola, sveža špinača, paradižnik, parmezan, sveže testenine, ipd.). Kruh pečem sama. Drugače pa se je naš proračun za hrano od 1. januarja dalje povišal za povprečno 70€ na mesec, pri isti porabi in uporabi hrane.
haj, takle mamo in nič boljše ne bo … cajti poceni hrane so adijo, poceni bo mojem le še kemikalični crap, normalno pridelana in čim manj predelana zelenjava, mleko, jajca, živad pa bo vedno bolj drago in dragoceno … spar programa pri hrani v naši hiši sicer še nismo zakurblali, ampak že od nekdaj pazimo da kupujemo samo to, kar bomo porabili, da se hrane ne meče preč, da se kupi celega piščanca in se ga razkosa doma, da se premisli, kaj bomo z ostanki, da pečemo kruh samo doma, da konzerviramo sezonske artikle (paradajzova salsa, marmelade, pečene paprike …), predvsem pa se skušam držati ene točke iz kuharskega manifesta katalonksega guruja ferrana adrie, namreč, da imajo vse sestavine enako kulinarično vrednost … torej: sardela je enakovredna morski žabi, goveji rep biftku, svinjska jetra gosjim, gomolj zelene gomolju tartufa … iz vsake stvari se da narediti dobro jed in do vsake surovine je treba imeti spoštovanje, tudi do korenja :-) …
@ Muki:
Se trudim uvajati “generične” izdelke oz. trgovske znamke in ponekod so le ti nadomestili “taprave brande”. Žal pa povsod niso možne zamenjave… še posebej pri testeninah, kjer sem z “noname” špageti naredil zmazek.
@vale:
Hehe a ti med prebiranjem ne utrujajo prodajalke? Enkrat sem tako peteršilj prebiral pa sem bil obravnavan kot kriminalec. 70 plusa… eh ja to je to.
@napo:
Bom tudi jaz moral celega pšanca kupovat. Tu se strinjam, da je razlika v ceni precejšnja. Ferrano Adria ima pa res gud point. Se je treba večkrat spomniti na to točko… tako bo tudi lažje nove stvari eksperimentirat.
Pa še en zapis sem zasledil pri Tjaši, nateg pri 0,5 in 1 l likerja: http://blog.cenim.se/tjasa/15022008/lik-iz-stereotipa/
Najprej: vse pohvale za blog. Pravi cukr za oko.
Hvala tudi za linkanje.
Odkar sem že nekod drugod prebrala, kako si Vale očisti solato že na licu mesta, počnem to tudi jaz. Predvsem zato, ker mi je šlo že nekaj časa na živce, ko mi v Sparu na Slovenčevi v vrečko turijo že potrgane liste endivije, ki potem hitreje zgnijejo in nagnijejo še vse ostalo. Vodo - kolikor se da - zlivam že zdavnaj. Grdo se me ne upa nihče pogledati, tako da ne vem, če se kdo poigrava s to mislijo.
Drugi ukrep: imam precej transparentne potrebe - uporabljam bolj ali manj ene in iste stvari. Po enem letu evra sem - se mi zdi - končno dobila “okus” za cene in si jih zapomnim. Striktno kupujem stvari, ki so mi všeč: po okusu in po ceni. Tune v lastnem soku, ki je sicer bolj tako-tako, a če jo mešaš v solato kot jaz, je super, me ne boš videl kupovati drugod kot v Hoferju. Kosmiče kupujem v Hoferju ali Sparu. Testenine - ker sem večino življenja, predvsem študentskega špeh futrala z znamko - kupujem v Mercatorju, ker imajo tam ene pocaste, ki so mi fine. Sir izključno v Sparu, ker - v Lidlu nisem gledala - nikjer nimajo tako poceni sira s 25% mm v suhi snovi. Pravzaprav nimajo nikjer SPLOH tako poceni sira. Rukolo v Sparu večina kupuje pakirano, ki je je 100 gramov, stane pa (če se prav spomnim) 1,25 €. Jaz jo kupujem v rinfuzi, kjer je po 6+ € za kilogram. Pol ceneje. In tako dalje. Saj pravim - srečo imam - ker pri meni oči redko kupujejo, če pa že, je to tako redko, da ni sile. Se pa prav zadnje čase res počutim kot na natezalnici, ker mi trgovine istega ranga nakupovalne izkušnje iste izdelke nudijo po kategorično različnih cenah. Sux big time! Sploh Merx, pri katerem sem še nedavno kategorično kupovala zato, ker se mi zdi nakupovalna izkušnja boljša kot kjerkoli drugod pri nas, se je v zadnjem času poslabšal (posebej zelenjava je kot v predjankovičevih časih) in podražil (ej, fensi-šmensi čokolada za 40 € in več za kilogram… me v resnici ne zanima. V tem se vsaj načeloma strinjam z napovim citatom ferrana adrie.)
Kar se trganja solatnih listov tiče, me še nobena prodajalka ni okarala, četudi včasih moram liste vreči med solato, ker ni nikjer koša za smeti ali pa jih pospravim v vrečko in jih odložim kam ob rob :-) Je pa res, da me včasih kdo od kupcev čudno gleda v smislu, glej jo babo zmešano kaj se gre. Ampak me ne briga. Zakaj bi plačevala nekaj, kar je za v smeti?
Drugače pa kot Napo pravi. Tudi pri nas pojemo vse do konca. Vsaka stvar se lahko uporabi v kuhi, če le ni pokvarjena in iz vsake stvari se lahko naredi sila dobro hrano. Edina žalost pri nas doma je, da nimamo zmrzovalnika, ker ga v našem majhnem stanovanju enostavno nimava kam postavit.
@ Tjaša
Hvala za laskanje :) Se trudim in se tudi bom, da bo Kuham.si pripomogel svoj delež na SLO blog kuharski sceni. Glede tvojih nasvetov in razmišljanj… zelo poučni, praktični in izčrpni.
@ vale
“Zakaj bi plačevala nekaj, kar je za v smeti?” … tako se govori. Če mi bodo kdaj spet težili bom rekel, da me je Coprnica to naučila… pa naj si mislijo kar hočejo :)
za vse
Zahvaljujem se za zelo kvalitetne komentarje! Brez teh bi bil ta prispevek polovičarski.
[…] podražitvah in kako prišparati na hrani je pisal nekaj že Alain, v Napotovi Desetki pa se lahko prepričate, da za dobro kosilo ni potrebno prav veliko denarja, […]
Njami recepti največ enkrat mesečno v tvoj e-nabiralnik.
Naroči se zdaj!
Ali novosti raje spremljaš preko RSS bralnika?
Naroči se na RSS!
Perfektno. Nardila danes za kosilo kot za predjed. Pohvaljena...
Vsake toliko spečem kruh. Polnozrnati,...
Tale recept je pa fantastičen!! Najlepša hvala za tako odlično...
penca se nardi, če ne spereš krvi z mesa…
Tole bom zagotovo poskusu :) Imam samo pripombo na Fondove...